moje poti in stranpoti

SONČNICA

2009-09-15T11:42:00.001+02:00

sun_flower
Originally uploaded by alamond

Še en zapozneli spomin na letošnje poletje ...

INSEKTI

2009-09-14T09:58:00.006+02:00

Originally uploaded by alamond

Mala zelena, prosojna žuželkica na okrasni sončnici. Kot so me podučili, sem jo slikal zgodaj zjutraj, ko je bila še vsa otrpla od jutranjega hlada in mi je pozirala takorekoč nepremično. Kdor je kdaj to počel, ve kako je hudič slikati, ko neprestano frlijo sem in tja.

KONEC DOPUSTA

2009-08-16T16:45:00.007+02:00

Tell me why

I don like Mondays'

I want to shoot

The whole day down.

Bob Geldof je že vedel. Tudi jaz ne maram ponedeljkov,

sploh po dopustu.

Kakorkoli, jutri se vračam na kraj zločina,

v četrto nadstropje Cankarjevega doma.

Malo sem bil na Štajerskem, kjer sem se ukvarjal

s čebelami mojega očeta.

Malo sem letal po bolnici

ker so moji sestri vstavili srčni spodbujevalnik.

Malo sem pazil na nečaka.

Kakorkoli vsega po malem.

PTIČ

2009-08-10T19:55:00.002+02:00

Ko se ptiči skrivajo v travi.

NOVA PEDIATRIJA

2009-08-09T16:20:00.004+02:00

Tole je posneto iz sedmega nadstropja kliničnega centra v Ljubljani, na oddelku za srčno kirurgijo. Takole izgleda nova pediatrija z dvoriščne strani. In famozno plastično cvetje za 35.000 evrov.

Zakaj sem bil tu, da sem to lahko fotografiral, je pa druga zgodba.

ALI BABA IN 40 RAZBOJNIKOV

2009-08-09T13:36:00.001+02:00

Brez komentarja.

EASY RIDER

2009-08-05T17:48:00.003+02:00

Nič ne bom rekel. Zame eden temeljnih filmov moje generacije. Takrat smo travo vsi po malem kadili, muzka je ta prava (Steppenwolf), brali smo Hesseja in okoli smo brezciljno tavali ter iskali svoj notranji jaz. Nekateri so ga celo našli. Potem je bil tu Jerry Rubin - Do it! in čikaških sedem. In zasedba Aškerčeve, ter kako sem pred policaji bežal čez kongresni trg. In moje prvo potovanje v Pariz po maju 68. In kult Che Guevare.

Kakorkoli, stari hipiji se ne damo. Tako sem včeraj ponoči svojo mladost spet enkrat podoživljal, ko sem gledal mladostno izvedbo Jacka Nicholsona.

FOTO

2009-08-03T14:01:00.002+02:00

Zgodaj zjutraj (gledano relativno) sem se spravil na Limbarsko goro. Ni kaj, konec koncev sem akontacijo za jesenski izlet že vplačal, pa rabim nekaj malega kondicije.

Ampak bolj me skrbi kondicija s fotoaparatom. Karkoli sem počel, slike niso bile ostre. Jasno, aparat z objektivom vred je težak kilo in pol, pa še kratka sapa po hribu navzgor. Brez stojala ne gre.

Dobro, tale metulj je še dodatno problematičen. Nikakor ni hotel mirovati, pa še vetrič je premikal cvet. Pri majhni razdalji je dodaten problem globinska ostrina. Skratka, ena sama matrarija, uspeha pa nobenega.

Torej, preden grem v Saharo imam v načrtu kupiti en spodoben objektiv, tam nekje 18-125 mm, pa baterijsko držalo pa še kaj se bom spomnil. Stojalo že imam.

SONJA

2009-08-01T16:15:00.007+02:00

Čisto iznenada sem ugotovil, da poznam kar nekaj deklet z imenom Sonja. Sonja iz Oxforda, s katero sva se, še preden sva se osebno spoznala, preko mejla pošteno sporekla okoli afriških ideogramov. Pa Sonja iz Krškega, ki sem jo spoznal na poti okoli Anapurn. Pa Sonja z Reke, ki je hodila nekaj let za mano na arhitekturo. Pa Sonja iz Bostona, ki sem jo nedavno srečal v Austinu.

Pa mi piše bostonska Sonja, da je bila na plaži. Halo! Kako prosim? V Bostonu pa plaža! Vedno se mi je zdelo, da velika mesta nimajo plaž. Pustimo vnemar Pariz, kjer poleti ob Seni nasipavajo mivko. Pa Berlin, kjer počno nekaj podobnega. Da o Copacabani ne govorimo.

Potem pa se spomnim, da sem se pred leti v New Yorku s podzemeljsko peljal na Coney Island. Dobro uro daleč, da je pol poti vožnja že na površini. In potem milje dolga peščena plaža z lesenim pomolom segajočim v ocean. V drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so Newyorčani odkrili ta otok, ki je v resnici polotok, so sem hodili bogataši. Danes pa Latinosi in Kitajci, ki s pomola lovijo rakovice za večerjo. Poleg je še zabaviščni park, ki so ga že skoraj podrli, danes pa ga spet obnavljajo. Privoščil sem si tudi znamenite Nathanove hrenovke, v lokalu, ki tu stoji že od leta 1916.

Gornja slika je bila seveda posneta v Brooklynu, na obali Vzhodne reke, poleti 2001.

OB RIBNIKU

2009-07-29T17:50:00.006+02:00

Tole pa je metulj jadralec iz družine lastovičarjev.

Potem, ko sem včeraj navsezgodaj zjutraj najprej dal zdravila očetovim čebelam (za čudo me ni nobena pičila) in ko sem pokosil vso travo, sem si vzel pol ure časa in se odplazil do bližnjega ribnika sredi gozda. To pa je rezultat foto lova.

POD NJENIM OKNOM

2009-07-26T21:30:00.004+02:00

Pojma nimam, ne štejem več, ampak takole ene pet do šestkrat sem pa ta film že videl. Nazadnje danes zvečer na TV. Kakorkoli, eden prijaznejših slovenskih filmov. Nič zateženega in cankarjanskega. Pa stari Šugman je bil res genialec.

Moram pa kje med mojimi starimi materiali pobrskati. Bo minilo že kakšnih dvajset let, ko sem oblikoval en plakat za AIDS. Hkrati sem tudi fotografiral in Polona Juh mi je pozirala z marjeticami v roki. Nekaj v stilu ljubi, ne ljubi ... s kondomom. Precej pocukrana varianta, ampak takrat sem bil tudi jaz mlajši. Tako kot izjava v filmu - moški so najprijaznejši kot otroci in kot starci, vmes pa petdeset let problemov s hormoni ...

NEDELJA

2009-07-26T13:53:00.003+02:00

U2 so nekoč peli Sunday, Bloody Sunday, kar se sicer tiče Severne Irske in nima nobene zveze z mojo lenobo na nedeljski dan. Ampak počutim se pa bloody in kljub vsem obljubam, danes poležavam in stegujem vse svoje okončine daleč vsaksebi.

VSI NA KOLO, ZA ZDRAVO TELO

2009-07-23T17:14:00.003+02:00

Tale slogan mi je prišel na pamet, ko sem se zgodaj zjutraj odločil, da potegnem kolo iz kleti. Jasno, najprej sem moral obrisati prah, ki se je nabiral še od predlani. Potem sem napolnil zračnice. K sreči sem našel tudi čelado. Brez čelade nikamor!

Na parkirišču pred blokom sem naredil nekaj krogov da vidim, če sploh še obvladam vožnjo. Sicer pravijo, da je vožnja s kolesom kot plavanje, ko enkrat znaš, tega nikoli ne pozabiš.

Potem sem pa na prednji zračnici opazil bulo. Nekako ji je uspelo zlesti ven iz okvirja. Ko sem spustil zrak, sem jo uspel poriniti nazaj. Ponovno polnjenje in končno sem odrinil.

Do tu vse lepo in prav, ampak okoli prvega ovinka in že sem ugotovil, da mi resno manjka kondicije. Okolica, ki se mi je vedno zdela skoraj ravna, je postala nenadoma gor in dol, dol in gor. Z muko sem se prebil do prvega bifeja. Ker tako zgodaj še ne točijo piva, sem spil en kofe in jo mahnil nazaj domov.

Tu v okolici je še kar nekaj bifejev in moja taktika bo naslednja: vsak dan si bom izbral malo bolj oddajen bife in ni hudir, da bo tudi kondicija prišla nekje izza vogala.

VRABČEK

2009-07-22T06:37:00.001+02:00

Mali pozer na obrežju Ljubljanice.

DOPUST, DRUGIČ

2009-07-20T08:53:00.003+02:00

No začelo se je prav imenitno! Fotoaparat mi je zgrmel z metra višine na tla. Bil sem bolj bled kot bohinj in sem izustil zmerno količino besed, ki po mojem mnenju niso za javnost. Vidnih poškodb kljub vsemu nima in ta hip še dela, čeprav imam občutek, da se stabilizator objektiva nekaj zatika. Bom videl kako se bo obnašal v prihodnjih dneh. Ta fotka je nastala pet minut po padcu.

In kaj bom počel v naslednjih tednih? Predvsem najprej malce lenaril. Blizu mi je Limbarska gora, pa nekje v kleti imam kolo, ki že kar nekaj časa počiva. Pa nedaleč za našim blokom so ribniki, kjer se zgodaj zjutraj in pozno zvečer zbirajo čaplje. Pa en kup domačih obveznosti. Pa še vedno nisem napisal poročilo o službenem delu poti v Teksas. Pa še in še ...

Lepo po vrsti kot so hiše v Trsti.

DOPUST

2009-07-17T20:24:00.001+02:00

Končno!

Prost do sredine avgusta.

POLŽ

2009-07-13T20:08:00.000+02:00

Kadar sem prave volje in se mi ljubi, se igram na kuhinjski mizi in se delam, da imam pravi fotografski studio. Tako je nastala tudi ta slika polžje lupine. Brez dodatne osvetlitve, na črnem kartonu. Malce barvne korekture in odstranitev prašnih delcev v Photoshopu in to je to.

ALJA

2009-07-10T01:32:00.000+02:00

Naša draga Alja je dala odpoved in gre na bolje. Vsaj tako pravi. Vsi ji seveda to tudi želimo. In dobila je eno slikico - sončni žarek upanja.

Prinesla je pehtranovo potico, ki je zakon.

ZA STARE HIPIJE

2009-07-06T01:09:00.000+02:00

Na nekem reklamnem panoju v Austinu sem videl napis:

Rain

or shine

purple

time.

TEKSAS

2009-07-06T00:17:00.000+02:00

Končno doma.

Po vseh mukotrpnih postopanjih po letališčih, po rekordni vročini, po neskončnih količinah piva, po vsej tex-mex hrani.

Pa tudi tisti kongres zaradi katerega sem šel sem oddelal.

Kogar zanima več si lahko pogleda na mojem drugem blogu o Teksasu. V naslednjih tednih, lepo počasi in po vrsti.

ŽITO

2009-06-22T01:52:00.000+02:00

A tole sploh kdo bere? A kdo sploh pogleda? Nobenih komentarjev, nobenih spremljevalcev, nič ... Ali je to samo moj egotrip? Kakorkoli, vsake toliko bom naložil kakšno mojo fotko, tolk mal za dušo.

OSKAR KAREL DOLENC

2009-06-21T07:00:00.000+02:00

To je človek, mojster fotografije, pri katerem sem naredil prve resne korake pri obvladovanju fotografije. Danes je imel otvoritev retrospektivne razstave "Petdeset – 1959-2009", v Galeriji Furlan. S trebušnimi plesalkami, vinom, fotografi in fotografijami.

NA POT

2009-06-20T18:01:00.000+02:00

Torej, nervoza je na višku. Prav ko se odpravljam čez lužo, pa jo imamo tudi pri nas. Prašičjo gripo namreč. Moja zdravnica mi je sicer rekla, brez panike, ampak prepričati je treba še mojo mamo. Mama, kot vse mame, pač skrbi.

Sicer pa imam, kot vedno, tremo pred potovanjem. Strah pred letenjem sem nekako premagal, ampak na živce mi gre posedanje po letališčih. V Munchenu skoraj pet ur, v Čikagu pet ur, ko pa končno pridem v Austin bo že polnoči in še ne vem kako bom prišel do mesta. Poleg tega mi je Adria skenslala polet in me prestavila na jutranjo uro. Tako moram biti na Brniku že ob šesti uri. Ko sem to povedal našemu šoferju, ga je skoraj kap. Ampak je obljubil, da me bo pravočasno pobral.

Kakorkoli, v torek, še skoraj ponoči odpotujem v osrčje Teksasa in se vrnem četrtega julija.

RAZSTAVA DRUGIČ

2009-06-20T17:30:00.000+02:00

Svečana zatvoritev razstave je lepo uspela. Z eno manjšo "napako" - ker mi ni treba vrniti okvirjev, je podaljšana do konca julija.

Bili pa smo intimna družba, sami znanci, peneče vino Cecilija, ki ga je sponzorirala klet Goriška Brda je teklo v potokih. APB, direktor in lastnik radia Kaos je imel nagovor, njegova soproga pa je pripravila nekaj sirčka in sadja.

RD

2009-06-17T22:00:00.000+02:00

Seveda se mi počasi dogaja, da kakšne stvari pozabim, se pravi, potisnem v podzavest. Tudi moj rojstni dan.

Ampak imam prijazne sodelavke, ki me (malce zlobno) spomnijo in opomnijo.

RAZSTAVA

2009-06-15T04:47:00.000+02:00

Ah ja, imam eno foto razstavo v baru Pilon, na Prešernovi v Ljubljani, nasproti predsedstva RS. In moja prijateljica Lili mi je napisala tole:

Fotografske zapise Braneta Žalarja bi lahko poimenovali avtorjev spomin na svetove.

A katere svetove?

Fotografije so pozoren in izbrušen posnetek reprezentativnih arhitektur, ki jih je avtor srečeval na svojih poteh doma in po svetu. Pročelja topli bližina človeškega obraza. Gre za vedno isti red, v katerem je arhitektura fizična, obraz kot oseben podpis pa duhovna razsežnost. Na ta način podobe pridobijo čustveno in alegorično vrednost. So kot zamrznjeni trenutki časa in prostora, ki pokažejo kulturno vrednost doživetega. Obraz je tu prinašalec oziroma točka identifikacije z gledalcem.Te podobe so fragmentarne; le stežka bi jih uporabili kot identifikacijske kartončke posameznih mest ali dežel. A prav zaradi svoje fragmentarnosti dopuščajo govorico skupnega (kolektivnega) spomina. Gledalca vabijo na potep v realne in imaginarne svetove.

Brane Žalar’s photographic images could be described as the artist’s memories of various worlds.

But which worlds?

Attentively and artfully the prints reproduce representative architectures, which the photographer recorded throughout his domestic travels or worldwide journeys. The façades acquire softer visage through close-ups of human faces. There’s always a sense of the same order, where the architecture is physical, and as a personal touch the face becomes a spiritual dimension. Thereby, the images are attached an emotional and allegoric value. Resembling moments and places frozen in time, they manifest the cultural value of experiences. Here, the face functions as a medium, i.e. the vehicle of identification with the viewer.The images are fragmentary; they could hardly serve as flash cards for various cities or countries. But it is precisely their fragmentary nature that allows the emergence of the common (collective) memory. They invite the beholder to enter their real or imaginary worlds.

WHAT?

2009-06-14T19:28:00.000+02:00

What

would you do

if you knew

you could

not fail?

ČEBELE

2009-06-14T18:35:00.000+02:00

He, he ... Tole sem samo fotografiral, bolj malo pomagal.

TEXAS, USA

2009-06-13T18:01:00.000+02:00

Čez deset dni potujem v Austin, Texas.