Tale slogan mi je prišel na pamet, ko sem se zgodaj zjutraj odločil, da potegnem kolo iz kleti. Jasno, najprej sem moral obrisati prah, ki se je nabiral še od predlani. Potem sem napolnil zračnice. K sreči sem našel tudi čelado. Brez čelade nikamor!
Na parkirišču pred blokom sem naredil nekaj krogov da vidim, če sploh še obvladam vožnjo. Sicer pravijo, da je vožnja s kolesom kot plavanje, ko enkrat znaš, tega nikoli ne pozabiš.
Potem sem pa na prednji zračnici opazil bulo. Nekako ji je uspelo zlesti ven iz okvirja. Ko sem spustil zrak, sem jo uspel poriniti nazaj. Ponovno polnjenje in končno sem odrinil.
Do tu vse lepo in prav, ampak okoli prvega ovinka in že sem ugotovil, da mi resno manjka kondicije. Okolica, ki se mi je vedno zdela skoraj ravna, je postala nenadoma gor in dol, dol in gor. Z muko sem se prebil do prvega bifeja. Ker tako zgodaj še ne točijo piva, sem spil en kofe in jo mahnil nazaj domov.
Tu v okolici je še kar nekaj bifejev in moja taktika bo naslednja: vsak dan si bom izbral malo bolj oddajen bife in ni hudir, da bo tudi kondicija prišla nekje izza vogala.
Tole pa je metulj jadralec iz družine lastovičarjev.
