ŽITO

A tole sploh kdo bere? A kdo sploh pogleda? Nobenih komentarjev, nobenih spremljevalcev, nič ... Ali je to samo moj egotrip? Kakorkoli, vsake toliko bom naložil kakšno mojo fotko, tolk mal za dušo.

OSKAR KAREL DOLENC

To je človek, mojster fotografije, pri katerem sem naredil prve resne korake pri obvladovanju fotografije. Danes je imel otvoritev retrospektivne razstave "Petdeset – 1959-2009", v Galeriji Furlan. S trebušnimi plesalkami, vinom, fotografi in fotografijami.

NA POT

Torej, nervoza je na višku. Prav ko se odpravljam čez lužo, pa jo imamo tudi pri nas. Prašičjo gripo namreč. Moja zdravnica mi je sicer rekla, brez panike, ampak prepričati je treba še mojo mamo. Mama, kot vse mame, pač skrbi.

Sicer pa imam, kot vedno, tremo pred potovanjem. Strah pred letenjem sem nekako premagal, ampak na živce mi gre posedanje po letališčih. V Munchenu skoraj pet ur, v Čikagu pet ur, ko pa končno pridem v Austin bo že polnoči in še ne vem kako bom prišel do mesta. Poleg tega mi je Adria skenslala polet in me prestavila na jutranjo uro. Tako moram biti na Brniku že ob šesti uri. Ko sem to povedal našemu šoferju, ga je skoraj kap. Ampak je obljubil, da me bo pravočasno pobral.

Kakorkoli, v torek, še skoraj ponoči odpotujem v osrčje Teksasa in se vrnem četrtega julija.

RAZSTAVA DRUGIČ

Svečana zatvoritev razstave je lepo uspela. Z eno manjšo "napako" - ker mi ni treba vrniti okvirjev, je podaljšana do konca julija.

Bili pa smo intimna družba, sami znanci, peneče vino Cecilija, ki ga je sponzorirala klet Goriška Brda je teklo v potokih. APB, direktor in lastnik radia Kaos je imel nagovor, njegova soproga pa je pripravila nekaj sirčka in sadja.

RD

Seveda se mi počasi dogaja, da kakšne stvari pozabim, se pravi, potisnem v podzavest. Tudi moj rojstni dan.

Ampak imam prijazne sodelavke, ki me (malce zlobno) spomnijo in opomnijo.

RAZSTAVA

Ah ja, imam eno foto razstavo v baru Pilon, na Prešernovi v Ljubljani, nasproti predsedstva RS. In moja prijateljica Lili mi je napisala tole:

Fotografske zapise Braneta Žalarja bi lahko poimenovali avtorjev spomin na svetove.

A katere svetove?

Fotografije so pozoren in izbrušen posnetek reprezentativnih arhitektur, ki jih je avtor srečeval na svojih poteh doma in po svetu. Pročelja topli bližina človeškega obraza. Gre za vedno isti red, v katerem je arhitektura fizična, obraz kot oseben podpis pa duhovna razsežnost. Na ta način podobe pridobijo čustveno in alegorično vrednost. So kot zamrznjeni trenutki časa in prostora, ki pokažejo kulturno vrednost doživetega. Obraz je tu prinašalec oziroma točka identifikacije z gledalcem.Te podobe so fragmentarne; le stežka bi jih uporabili kot identifikacijske kartončke posameznih mest ali dežel. A prav zaradi svoje fragmentarnosti dopuščajo govorico skupnega (kolektivnega) spomina. Gledalca vabijo na potep v realne in imaginarne svetove.

Brane Žalar’s photographic images could be described as the artist’s memories of various worlds.

But which worlds?

Attentively and artfully the prints reproduce representative architectures, which the photographer recorded throughout his domestic travels or worldwide journeys. The façades acquire softer visage through close-ups of human faces. There’s always a sense of the same order, where the architecture is physical, and as a personal touch the face becomes a spiritual dimension. Thereby, the images are attached an emotional and allegoric value. Resembling moments and places frozen in time, they manifest the cultural value of experiences. Here, the face functions as a medium, i.e. the vehicle of identification with the viewer.The images are fragmentary; they could hardly serve as flash cards for various cities or countries. But it is precisely their fragmentary nature that allows the emergence of the common (collective) memory. They invite the beholder to enter their real or imaginary worlds.

WHAT?

What

would you do

if you knew

you could

not fail?

ČEBELE

He, he ... Tole sem samo fotografiral, bolj malo pomagal.

TEXAS, USA

Čez deset dni potujem v Austin, Texas.