KONEC DOPUSTA

Tell me why

I don like Mondays'

I want to shoot

The whole day down.

Bob Geldof je že vedel. Tudi jaz ne maram ponedeljkov,

sploh po dopustu.

Kakorkoli, jutri se vračam na kraj zločina,

v četrto nadstropje Cankarjevega doma.

Malo sem bil na Štajerskem, kjer sem se ukvarjal

s čebelami mojega očeta.

Malo sem letal po bolnici

ker so moji sestri vstavili srčni spodbujevalnik.

Malo sem pazil na nečaka.

Kakorkoli vsega po malem.

PTIČ

Ko se ptiči skrivajo v travi.

NOVA PEDIATRIJA

Tole je posneto iz sedmega nadstropja kliničnega centra v Ljubljani, na oddelku za srčno kirurgijo. Takole izgleda nova pediatrija z dvoriščne strani. In famozno plastično cvetje za 35.000 evrov.

Zakaj sem bil tu, da sem to lahko fotografiral, je pa druga zgodba.

ALI BABA IN 40 RAZBOJNIKOV

Brez komentarja.

EASY RIDER

Nič ne bom rekel. Zame eden temeljnih filmov moje generacije. Takrat smo travo vsi po malem kadili, muzka je ta prava (Steppenwolf), brali smo Hesseja in okoli smo brezciljno tavali ter iskali svoj notranji jaz. Nekateri so ga celo našli. Potem je bil tu Jerry Rubin - Do it! in čikaških sedem. In zasedba Aškerčeve, ter kako sem pred policaji bežal čez kongresni trg. In moje prvo potovanje v Pariz po maju 68. In kult Che Guevare.

Kakorkoli, stari hipiji se ne damo. Tako sem včeraj ponoči svojo mladost spet enkrat podoživljal, ko sem gledal mladostno izvedbo Jacka Nicholsona.

FOTO

Zgodaj zjutraj (gledano relativno) sem se spravil na Limbarsko goro. Ni kaj, konec koncev sem akontacijo za jesenski izlet že vplačal, pa rabim nekaj malega kondicije.

Ampak bolj me skrbi kondicija s fotoaparatom. Karkoli sem počel, slike niso bile ostre. Jasno, aparat z objektivom vred je težak kilo in pol, pa še kratka sapa po hribu navzgor. Brez stojala ne gre.

Dobro, tale metulj je še dodatno problematičen. Nikakor ni hotel mirovati, pa še vetrič je premikal cvet. Pri majhni razdalji je dodaten problem globinska ostrina. Skratka, ena sama matrarija, uspeha pa nobenega.

Torej, preden grem v Saharo imam v načrtu kupiti en spodoben objektiv, tam nekje 18-125 mm, pa baterijsko držalo pa še kaj se bom spomnil. Stojalo že imam.

SONJA

Čisto iznenada sem ugotovil, da poznam kar nekaj deklet z imenom Sonja. Sonja iz Oxforda, s katero sva se, še preden sva se osebno spoznala, preko mejla pošteno sporekla okoli afriških ideogramov. Pa Sonja iz Krškega, ki sem jo spoznal na poti okoli Anapurn. Pa Sonja z Reke, ki je hodila nekaj let za mano na arhitekturo. Pa Sonja iz Bostona, ki sem jo nedavno srečal v Austinu.

Pa mi piše bostonska Sonja, da je bila na plaži. Halo! Kako prosim? V Bostonu pa plaža! Vedno se mi je zdelo, da velika mesta nimajo plaž. Pustimo vnemar Pariz, kjer poleti ob Seni nasipavajo mivko. Pa Berlin, kjer počno nekaj podobnega. Da o Copacabani ne govorimo.

Potem pa se spomnim, da sem se pred leti v New Yorku s podzemeljsko peljal na Coney Island. Dobro uro daleč, da je pol poti vožnja že na površini. In potem milje dolga peščena plaža z lesenim pomolom segajočim v ocean. V drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so Newyorčani odkrili ta otok, ki je v resnici polotok, so sem hodili bogataši. Danes pa Latinosi in Kitajci, ki s pomola lovijo rakovice za večerjo. Poleg je še zabaviščni park, ki so ga že skoraj podrli, danes pa ga spet obnavljajo. Privoščil sem si tudi znamenite Nathanove hrenovke, v lokalu, ki tu stoji že od leta 1916.

Gornja slika je bila seveda posneta v Brooklynu, na obali Vzhodne reke, poleti 2001.