Nič ne bom rekel. Zame eden temeljnih filmov moje generacije. Takrat smo travo vsi po malem kadili, muzka je ta prava (Steppenwolf), brali smo Hesseja in okoli smo brezciljno tavali ter iskali svoj notranji jaz. Nekateri so ga celo našli. Potem je bil tu Jerry Rubin - Do it! in čikaških sedem. In zasedba Aškerčeve, ter kako sem pred policaji bežal čez kongresni trg. In moje prvo potovanje v Pariz po maju 68. In kult Che Guevare.
Kakorkoli, stari hipiji se ne damo. Tako sem včeraj ponoči svojo mladost spet enkrat podoživljal, ko sem gledal mladostno izvedbo Jacka Nicholsona.
Ni komentarjev:
Objavite komentar